Howard Carter (1874-1939) je bil človek z izjemno vizijo in občudovanja vredno intuicijo.
Pravijo, da se je Carter ves čas vedel, kot da ve in verjame, da bo nekoč odkril nekaj izjemnega. Lahko bi celo rekli, da mu je bilo odkritje Tutankamonove grobnice, usojeno.
Dejansko je ves čas živel samo zato, da odkrije zelo pomembno arheološko zgodbo.
Carterja je finančno podpiral lord Carnarvon. Čez čas sta pridobila dovoljenje za izkopavanja v Dolini kraljev, kjer sta v prvih arheoloških izkopavanjih dejansko začela raziskave ravno na prostoru, kjer se je samo nekaj let pozneje izkazalo, da leži nedotaknjena Tutankamonova grobnica.
Ko je Carter začel izkopavati na tem območju pozneje odkrite grobnice, so naleteli na ostanke temeljev hiš delavcev, ki so nekoč v času faraonov delali v Dolini kraljev.
Namreč, pozneje so si delavci v času gradenj in kopanj grobnic za faraone iz mlajših dinastij zgradili koče prav na tem območju. Ob tem pa niso vedeli, da je pod njimi nedotaknjena grobnica Tutankamona. Pravzaprav so živeli dobesedno na bogastvu pretekle zgodovine.
Photo by CALIN STAN on Unsplash“Luxor, Egypt“
Carter je ostanke teh koč sicer odkril, kasneje je to najdbo kot nezanimivo – opustil in na tistem mestu ni več raziskoval in odkopaval.
Začel je izkopavanja na drugih mestih v dolini. Medtem sta se z Lordom Carnarvonom sklenila poseben dogovor: »da prejme Carter še finančno podporo za dobra 2 tedna«.
Carterjev šesti čut ga je vrnil na mesto samega začetka izkopavanj in sicer na tisto območje, kjer je predhodno že odkril delavske koče.
Temelje koč so ob tem odstranili in spodaj naleteli na osupljivo prvo stopnico, ki je vodila v globino ….
Odkrili so pravi dostop do vhoda v Tutankamonovo grobnico. To je bil torej slavni dogodek in svetovno odkritje: 4. November, leta 1922.
Photo by 2H Media on Unsplash“Valley of the Kings, Luxor, Egypt“
Zadnje predmete iz grobnice so odstranili 10. novembra leta 1930. Izkopavanja in raziskave so torej potekala skoraj desetletje.
Raziskave v grobnici so potekale sezonsko, in sicer v pretežni meri v zimskem času, ko je tudi podnebje najustreznejše in najugodnejše za tovrstna raziskovanja.
Carter je veljal za zelo sistematičnega, ambicioznega, vztrajnega in ne nazadnje natančnega moža.
O vsem tem govorijo njegovi dnevniki in njegovi osupljivi opisi predmetov ter čudovite risbe.
Bil je namreč zelo dober risar, znan po odličnih likovnih sposobnostih že pred Tutankamonovim odkritjem.
Za risanje predvsem predmetov ali poslikav v grobnicah in svetiščih so ga najemali tudi drugi Egiptologi.
Carter je slovel in bil svetovno znan predvsem kot zelo dober in natančen slikar. In ravno te osebnostne lastnosti in naravni dar, sta mu prišla prav tudi pri raziskovanju same grobnice faraona Tutankamona.
Photo by Simon Berger on Unsplash“Al Ahram, Giza Governorate, Egypt“
Hkrati je pa tudi sama obsežnost izkopavanja – kot smo že omenili, gre za približno 5000 spremljajočih predmetov – zahtevala počasno, sistematično delo raziskav in okopavanj v sami grobnici.
V primeru naglice ali nepazljivosti pri izvedbi del, bi se namreč delavci in raziskovalci lahko sami sebe zasuli.
Zato so predmete postopoma prinašali na plano, jih skušali tudi na samem mestu čim bolj konzervirati in jih vsakega posebej zavarovati pred nadaljnjim propadom.
Stik z zunanjo temperaturo, zrakom, ki je bil drugačen kot v grobnici, bi namreč ob neprimernem shranjevanju, lahko povzročil hitro propadanje artefaktov.
Carter je imel ob sebi skupino ljudi in strokovnjakov, ki so z njim sodelovali in mu pomagali.
Izjemni posamezniki, ki so sproti razlagali najdbe in brali hieroglife, so bili zaslužni, da so raziskave tako uspešno potekale vse do leta 1930.
Vse odkrite predmete so sproti pošiljali preko Nila z ladjo in nato z vlakom do Kaira.
Ob tem je znano, da je Carter še pred uradnim odpečatenjem grobnice odnesel nekaj predmetov.
Verjetno se ni mogel upreti tisočletja skritim skušnjavam.
Ljudje smo pač vedoželjna in tudi pohlepna bitja.
Zagotovo bi vsak, ki bi se znašel pred zapečateno grobnico faraona, želel, čim prej pogledati, kaj ga čaka na drugi strani.
Seveda je moral ob tem Carter počakati na uradno odprtje, kjer so bili navzoči še razni inšpektorji, varnostniki ter novinarji in seveda fotografi.
Prišli so tudi lokalni predstavniki oblasti. Ko so tako počasi odpirali steno, ki je mejila na zakladnico in grobno komoro, je bil to zares slovesen in svečan svetovni dogodek, ki je odmeval v vseh zgodovinskih in arheoloških krogih takratnega časa.
Večer pred odprtjem so Carter, Carnarvon, njegova hči in pomočnik spodaj pri zapečatenih vratih naredili odprtino in zlezli v grobno komoro.
Kasneje so odkrili, da so si takrat vzeli določene artefakte, a česa večjega niso mogli odnesti. Pred njimi je bila namreč prva stena velike lesene skrinje, ki je prekrivala sarkofag faraona.
Vhod so ob tem takoj za seboj spet zaprli, ga prekrili z grobo malto in okrasili s predmeti, da se zakrili svoj skrivnostni poseg v grobnico dan poprej. Ampak kot vsaka resnica je nekega lepega sončnega dne, tudi ta prišla na plano.
Večjih predmetov pa vseeno niso mogli odnesti. Znano je, da sta imela tako Carter kot Carnarvon, pri sebi doma, nekaj pravih predmetov iz Tutankamonove grobnice.
Photo by Alka Jha on Unsplash“Great Sphinx of Giza, Al Giza Desert, Egypt“
Kdo bi vedel ali so to resnično tiste melodije, ki so se dotikale faraonovih ušes …
